SKOZI PROSTORE ZAMIKA

“S popačenimi in spremenjenimi odsevnimi sencami predmetov ali subjektov ustvarjam neskladje z videnim in pričakovanim, kar povzroča neke vrste konflikt oz. trk med videnim in prvotno ovrednotenim. Skozi ponovitev podobe, ki je pravzaprav njena senca, se skozi predrugačenje le-te ustvarja praznina, kar pa nudi polje za preizpraševanje in ponovno ovrednotenje videnega.

V najnovejših delih raziskujem možnosti uporabe besed. Zanima me preplet podobe in jezika, s katerim poskušam ustvariti dvojnost in v tekst vnašati subtilne spremembe, ki subvertirajo- redefinirajo pomen in razkrivajo neko drugost, tvorijo obrat ali pa nepričakovano. Besede in jezik poskušam uporabljati kot neko konturo z možnostjo sproščanja in konstruiranja novih pomenov.« 

Ulla Žibert je pod tem naslovom združila dela iz štirih serij, ki so nastajale med leti 2018 in 2023 in sicer: - TO NI/ TO JE ( 2020 ) - CAN HAVE SO FORGET ABOUT SEA SWALLOWING PLASTIC ( 2022 ) - Dialog; tiho/zau/žitje ( 2023 ) - HERE IS FINITE CONTENT ( 2022 ) Sprehodili se bomo med iluzijo in realnostjo, senco in odsevom, krikom in tišino, besedo in jezikom. Ulla je s svojim kontemplativnim pristopom do prostora in razumevanja le tega vnesla novo eleganco, ki ji pozorno oko stežka uide. Adrijan Praznik, umetniški vodja Galerije Simulaker je zapisal:

" Umetničina dela tako v naš prostor prinašajo svežino. Čeprav gre za dobro izoblikovan umetniški medij, ki ima že ustaljene tokove delovanja, ga umetnica bistro obrača sebi v prid, saj reinterpretira navidez običajne, vsakodnevne pojave, ki nam zaradi svojega ponavljanja predstavljajo normo. Njeno razmerje do medija je paradoksalno - sama ga opiše kot »odnos ljubezni in sovraštva«. Ta odnos lahko razumemo kot konflikt vsebine in forme, ki se pri ustvarjalnih procesih pogosto pojavlja. Umetničina intenca in končni rezultat se nikoli povsem ne ujemata. Tu pomislim na Pasolinijevo priredbo Boccacciovega Dekamerona. V eni izmed devetih zgodb, ki jih uprizarja film, se slikar Allievo di Giotto (igra ga kakopak Pasolini sam) vpraša, zakaj ustvariti umetniško delo, če pa so sanje o njem toliko lepše. Tu gre za zdrse, odstopanja, ki se zgodijo med našimi mentalnimi predstavami in udejanjanjem le-teh.

A vendar je potrebno poudariti, da pri Ulli Žibert ne gre za sanje. Če bi že želeli njen proces tako opisati, bi bil veliko primernejši izraz sanjarjenje [daydreaming]. A tudi tu se nam srčica njenih del izmika. Veliko primernejše bi bilo, da se naslonimo na delo Renéja Magrittea - Izdajstvo podob [fr. La trahison des images]. Če vzamemo to za referenčno izhodišče, je bistvo slikarkinih del prav v tem praznem prostoru [gap], ki se zgodi med označevalcem in označencem. To, da se umetnica ukvarja z jezikom, pa je razvidno tudi iz kratkih besedil, ki so pogosto del njene motivike. Tudi sami metapodatki njenih del vključujejo pomenljive naslove, ki umetnine še dodatno kontekstualizirajo."

  LEPO VABLJENI NA OTVORITEV!